Jojobino olje se pridobiva s stiskanjem semen kitajske jojobe, včasih imenovane tudi puščavski orešček. Čeprav se imenuje kitajski, ne prihaja iz te države. Je plod dolgoživega zimzelenega grma, ki zraste do višine približno 3 m in ga gojijo predvsem v Mehiki, Arizoni, Izraelu, Avstraliji, Argentini, Peruju in Indiji, torej v toplih območjih. Semena so dolga od 10 do 15 mm in po obliki spominjajo na želod.

Zaradi svoje kemične sestave praktično ne zbledi in ima ob pravilnem skladiščenju dolg rok trajanja. Jojobino olje se pogosto imenuje olje, vendar je kemično bolj vosek, čeprav je pri sobni temperaturi tekoče. Je bistra in zlatorumene barve. Ima nevtralen vonj, zato se pogosto uporablja v mešanicah z eteričnimi olji. UV faktor 4. Uporablja se v kozmetiki in pri masažah. Primeren je za vse tipe kože. Zelo dobro se razmaže, odlično vpije in na koži pusti prijeten svilnat mat, koža pa je prožna in elastična.

To olje so že od nekdaj uporabljali ameriški Indijanci, zlasti Apači. Indijanke so ga uporabljale za lažji porod in pomoč pri celjenju brazgotin ter za glajenje kože.

Ne uporablja se kot hrana.

Točka zmrzovanja je približno 12 °C.

Prostorninska gostota pri 20 °C je približno 0,864 g/cm3.

Glavne sestavine: voski dolgoverižnih (18–22) maščobnih kislin in alkoholov, maščobne kisline – predvsem gadolinska (C20:1) približno 70 %, eručna (C22:1) približno 15 % in oleinska (C18:1) približno 12 %, vitamini, lecitin.

Češko botanično ime: Jojoba kitajski
Angleški naslov: Jojoba
Latinsko ime: Simmondsia chinensis
Država izvora: Indija